Verfolgung,
Krieg und Gewalt Preganjanje,
vojna in nasilje
Quelle/Vir: Slg. A. E.
Der Spittaler Arzt, hochdekorierte Abwehrkämpfer und sozialdemokratische
Gemeinderat Dr. Walter Porges verlor nach dem "Anschluss"
seine Approbation. Aus mangelnder Zivilcourage mieden Patienten
seine Praxis, zahlten ihre Schulden nicht mehr und machten sich
auf diese Weise zu passiven Komplizen des NS-Regimes. Im Jahr 1941
verhaftet, wurde Porges in Auschwitz ein Opfer des Holocaust. Zdravniku v Spittalu ob Dravi Walterju Porgesu, visoko odlikovanemu
"Abwerkämpferju" in socialdemokratskemu občinskemu svétniku,
so po "anšlusu" odvzeli zdravniško aprobacijo. Zaradi
pomanjkanja civilnega poguma pacienti niso več zahajali v njegovo
ordinacijo, niso poravnali svojih dolgov ter so tako postali pasivni
pomagači nacionalsocialističnega režima. Porgesa so leta 1941 aretirali
ter ga odvedli v koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer je postal
žrtev holokavsta.
Nach dem "Anschluss" wurde die Judenverfolgung nicht nur propagandistisch
auf jede erdenkliche Art gefördert, sondern zugleich zu einem bestimmenden
Prinzip der NS-Politik erhoben. Nicht ohne beschämende Passivität und
Duldung durch ein indifferentes Mitläufertum wurde das österreichische
Judentum Schritt für Schritt unter Ausnahmerecht gestellt. Die antisemitischen
Maßnahmen begannen mit symbolischen Diskriminierungen (Verbot, die Landestracht,
Dirndl, Lederhose, besonders aber den Kärntner Anzug zu tragen). Juden
war es untersagt, öffentliche Badeanstalten zu besuchen und Parkanlagen
zu benutzen. Sukzessiv wurde die 269 Personen zählende jüdische Gemeinde
in Kärnten aus dem normalen Leben hinausgedrängt; als Beamte entlassen,
als Rechtsanwälte und Ärzte aus den Kammern geworfen. Die formelle Einführung
der Nürnberger Rassengesetze in Österreich im Mai 1938 "legitimierte"
eine Vielzahl von Bestimmungen zur wirtschaftlichen Ausplünderung der
Juden. Die "Arisierung" des jüdischen Besitzes wickelte die
Vermögensverkehrsstelle in Klagenfurt unter Mithilfe lokaler Bankinstitute
ab. Erster Höhepunkt antisemitischer Hetze waren die Ausschreitungen und
Plünderungen anlässlich der "Reichskristallnacht" im November
1938. Bei der Massenvernichtung der Juden avancierten auch Kärntner NS-Protagonisten
(allen voran Odilo Globočnik) zu servilen Exekutoren einer pervertierten
Rassenvision. Einer unvollständigen Liste zufolge fielen 48 Kärntner Juden
dieser Massenvernichtung zum Opfer.
Po "anšlusu" nacionalsocializem ni samo pospeševal preganjanja
Judov na vse možne propagandistične načine, temveč ga je povzdignil na
mesto odločujočega principa v svoji politiki. Ob sramotni pasivnosti in
dopuščanju brezbrižnih pasivnih koristnikov sistema so za Jude začeli
veljati izredni diskriminirajoči zakoni. Protijudovski ukrepi so bili
v začetku simbolna zapostavljanja (prepoved nositi deželno nošo, "dirndl",
usnjene hlače, posebno pa koroško obleko "Kärntner Anzug"),
Judje niso smeli obiskovati javnih kopališč in parkov. Postopno so judovsko
versko skupnost na Koroškem, ki je štela 269 oseb, izrinili iz javnega
in službenega življenja; Jude so odpuščali iz javnih služb, judovskim
zdravnikom in pravnikom so odpovedovali članstvo v stanovskih združenjih.
Formalna uvedba nürnberških rasnih zakonov v Avstriji maja 1938 je "legitimirala"
mnogo uredb, ki so krile ropanja judovskega premoženja. "Arizacijo"
judovskih nepremičnin je izvajal Premoženjski prometni urad (Vermögensverkehrsstelle)
v Celovcu s pomočjo lokalnih bančnih ustanov. Prvi vrh so antisemitska
hujskanja dosegla v izgredih in ropanjih v tako imenovani "Reichskristallnacht"
(državna kristalna noč) novembra leta 1938. Pri množičnem uničevanju Judov
so postali tudi koroški nacionalsocialistični (predvsem Odilo Globočnik)
hlapčevski izvajalci pervertirane rasistične vizije. Po nekem nepopolnem
seznamu je bilo v uničevalnem stroju nacionalsocialističnega totalitarizma
umorjenih 48 koroških Judov.